Moja ljubezen do psov je stara toliko kot jaz, no verjetno kakšen mesec manj. Doma smo imeli kokeršpanjela, ki se je zaradi mojega prihoda na svet moral preseliti na dvorišče. Nisem mu bila najbolj pri srcu. Dvakrat me je ugriznil, sicer zato ker sem ga vlekla za rep, medtem ko je jedel, ampak vseeno sem ga imela najraje na svetu. Bil je dedkov. Da ne pišem na dolgo in široko, nega njegove sicer zahtevne dlake je bila slaba in ni je maral. Kit ni bil vajen nege na sploh. Ne česanja, ne kopanja in ne striženja ni maral.
Takrat se niti ni govorilo o negi pasje dlake, ni bilo pasjih frizerjev in tudi pripomočkov ne, ki jih poznamo danes. Na sploh so bili psi doma na verigah, bili so čuvaji, ki se jim je še lastnik s strahom približal.
Zgodba o tem, kako sem postala pasja frizerka se ne nadaljuje tako pravljično, kot njen prvi stavek. Majhna deklica, ki je oboževala pse, je rasla, odraščala in ko je Kitkova duša odšla drugam, psa nismo imeli več. Ostala je le močna želja po pasji družbi.
Naj skočim na točko, ko sem se odločila postati pasja frizerka. Prijateljica, za katero sem res hvaležna, da sem jo spoznala, zdaj tudi uspešna pasja frizerka in ponosna lastnica salona Niyama, me je spoznala s tem poklicem, ki me je mamil od kar sem ugotovila, da obstaja. Kakšno leto kasneje, sem se odločila pustiti delo v gostinstvu.
Po neprespanih nočeh in premlevanju vseh možnih scenarijev sem se odločila, da grem na tečaj za pasjo frizerko na Dunaj tudi jaz in to je bila najboljša odločitev v mojem življenju. Čeprav sem tam ugotovila, kako naporno je delo pasjega frizerja in koliko truda bo še potrebno, nisem odnehala.
Ker še vedno vztrajam, se sanje ne končajo tukaj in to je še en ralog, da obožujem svoje delo. Razen tega da se vsak dan učim, izboljšujem na različnih področjih, se lahko tudi razvijam v toliko različnih smeri. Ja, dvojček v meni je zelo srečen. Zaradi svoje osebnosti se spontano prilagodim različnim pasjim karakterjem in mislim, da je to razlog, da me imajo psi radi. Poskušam jih razumeti, si predstavljati, kako se počutijo in poskrbeti, da jim je čim manj stresno, tako v salonu, kot pri negi doma.
Zdaj se večkrat spomnim na našega Kitka, kako sem kot majhna deklica opazovala dedija, ki ga je kopal ali strigel. Ta spomin mi je motivacija, razlog, da drugače gledam na nego psov. Ne bi si pa mislila niti v sanjah, da bo to enkrat moj poklic, moje poslanstvo. Najpomembnejše je, da človek uživa v tem, kar dela in potem nikoli nima občutka, da zares dela. Meni misel na to pomeni svobodo, možnost biti kar želim. Ko pa pomislim še na dobro energijo živali, ki sem je deležna, pozabim vse težke trenutke in to je tista dodana vrednost, ki jo imam v svoji zgodbi.