O tem, zakaj sem se odločila postati pasja frizerka in zakaj mi je moje delo tako všeč lahko prebereš tukaj, kot uvod v ta zapis, kjer sem zapisala svojo pot, od ideje skozi ovinke, ki sem jih že prevozila.
Pasja radost sem poimenovala svoj salon. Salon, kjer sem že pred začetkom imela vizijo, da bom s psmi delala nežno in z razumevanjem, da spremenim tisti strah pred nego v radost. To sem vedno ponavljala in ko pogledam teh 8 let, mi je zelo dobro uspelo uresničiti svoje želje. Ko slišim, da glas o mojem delu seže v deveto vas, da me ne morejo prehvaliti, da slišijo same dobre stvari, da so res zadovoljni, mi ogromno pomeni in daje velik zagon za naprej.
Ampak jaz pač ne morem delati samo ene stvari in v življenju mi je dosti lažje, odkar sem to dejstvo sprejela. Kjer koli sem delala, sem videla, kaj bi se dalo narediti, izboljšati in grozno me je jezilo, ker nisem imela moči česarkoli spreminjati, bila sem samo študentka. Zato sem toliko bolj hvaležna, da lahko hodim po svoji poti in jo peljem po svojih željah, hvaležna za vso podporo, ki mi jo dajete.
Pasjo radost sem najprej želela razširiti v hotel. Nekaj kosmatih ritk je dobilo streho nad glavo in mojo ljubezen, medtem, ko so njihovi skrbniki bili na dopustu. Vsak je bil pri meni v hiši, kot bi bil moj. Še skoraj malo preveč sem se ukvarjala z njimi. Spomnim se, ko nismo mogli spati, ker je kuža lajal in lajal in se želel igrati do pol 3 ponoči. Sredi noči sem ga peljala na sprehod, probala vse možno, dokler ni sam odnehal in zaspal. Potrebovala bi malo več znanja in izkušenj, da bi lahko šla naprej v smeri varstva psov. Mogoče pa pride kdaj tudi to.
Naslednja preprosta in smiselna širitev je bila trgovina. Stranke v salonu me pogosto sprašujejo, kateri šampon uporabljam ali po kakšnih krtačah, zato sem nekaj artiklov naročila na zalogo in nastala je trgovinica. Vam povem, da ne maram pomanjševalnic, ampak to je res nekaj izdelkov in zato namerno rečem tako. Povem lahko tudi, da po letih dela opazim, ko pes menja kozmetiko - pred pasjim frizerjem je težko karkoli skriti. Nekaj je naravna kvalitetna kozmetika in pripomočki, ki jih znamo uporabljati in sumljivo preveč ugodne rešitve, ki so na koncu po mojem mnenju še najdražje.
Moja duša ne bi bila mirna, če se ne bi sama lotila postavljanja spletne trgovinice. Tukaj sem spet lahko pametna, kako se vse zgodi ob svojem času. Imela sem nekaj ponudb za izdelavo spletne strani, pa je vse stalo, ker sama nisem vedela, točno kaj bi. Dokler nisem na nekem predavanju slišala za Shopify, platformo, ki je kot spletni BTC - najameš prostor in postaviš trgovino, preprosto sam. Trgovinico imam rada tako kot je, ima pa še dosti možnosti za izboljšave, ampak to pride spet, ko bo čas za to.
Ko nekaj časa delam eno stvar, se v mojo glavo kar prikradejo ideje in ena izmed njih je bila, da bi imela čisto svoj artikel. Brez razmišljanja sem vedela, da bo to magična brisačka, kakršno uporabljam v salonu že leta in si ne predstavljam, kaj bi brez nje. Spet sem šla odkrivat neznane poti in zdaj, ko to pišem podoživljam ta občutek, ko spoznavaš večjo sliko, ko dejansko sodeluješ pri oblikovanju nekega produkta. Samo skočiš in zaplavaš. Magična brisačka je navdušila tudi vse, ki so jo kupili, je nepogrešljiva in uporabna na mnogo načinov.
Če se malo vrnem na začetek, sem poleg urejanja psov imela tudi željo po peki pasjih piškotov in tort. Pri tem lahko rečem samo, da pazi kaj si želiš, ker si ti lahko uresniči, tako kot se je meni. Konec predlanskega leta se je Katja iz Izole odločila prodati pasjo pekarno Tačka in mene je doletela čast, da sem postala njena naslednica. Iz pekarnice v Prekmurju zdaj noro “diši” po pasjih dobrotah in moram povedati, da se psi ne pritožujejo. Tačkini piškoti so vedno bolj zaželeni, lani sem jih poslala celo čez mejo v Avstrijo, kjer so jih delili v lokalu svojim pasjim strankam.
Ko sta se Pasja radost in Tačka združila, ju je vleklo, da spoznata svet in rezervirala sem stojnico na Mikloševem senju v Murski Soboti. Za tem sem bila še na Zelenem sejmu v Ljubljani in na pasji fešti v Izoli. Same lepe spomine imam na te dogodke. Toliko prijetnih ljudi sem spoznala in kosmatincev. Čeprav so noge utrujene, je srce je res polno po takem dnevu.
Od nekdaj sem tudi sama rada organizirala dogodke - v srednji šoli sem prijateljice vabila na halloween večerje, v študentskih letih sem sodelovala v ŠSDMS, kjer smo organizirali okrogle mize, razstavo,.. Zdaj sem se pa odločila, da naredim pasjo zabavo v Bakovcih in povabim na druženje kar pred salon Pasja radost. Utrinke iz naše prve zabave boste našli v naslednjem blogu.
Za konec povem, da me zadnje čase vleče v izobraževalne vode. Sploh, ko vidim, koliko škode se naredi z neprimernim pristopom k negi in kako malo je potrebno, da so pasji kožuščki negovani in zdravi. Prvo izobraževanje glede nege psov sem imela, ko so prišli otroci iz sosednjega vrtca pogledat salon. Bila je zanimiva izkušnja in ne predstavljam si lepšega začetka poti. Potem pa so me povabili še na poligon Kinološkega društva MS, kjer so bili skrbniki psov hvaležni, saj so dobili informacije iz prve roke in se zavedli napak, ki jih nevede počnejo.
Zdaj, ko sem vse to spravila v besedilo, koliko vsega se je dogajalo v teh še ne 8 letih, skoraj ne morem verjeti, da je res. Pa z Gapijem sva povečala družino za dva otroka. Noro. Kaj nas pa še časa v prihodnosti? Pasja radost bo še naprej sledila svoji prvi misiji, spreminjanju strahu pred nego, da bo psu in skrbniku nega v veselje, pa obljubim, da tudi pasjih piškotov in tort, ki prinašajo radost ne bo manjkalo.